S skakalci v raju, s smučarji v peklu

Foto: Aleš Fevžer

Predsednik Smučarske zveze Slovenije Luka Steiner o Pokalu Vitranc, Planici, kopičenju skakalnih globusov in veliki krizi alpskega smučanja.

Položaj prvega moža Smučarske zveze Slovenije je prevzel lani, sprva kot vršilec dolžnosti po odstopu Enza Smrekarja. Mandat zaključuje s polnimi pooblastili, prihodnji torek pa se bo kot edini kandidat vnovič podal na volilno skupščino. Luka Steiner, sicer predsednik uprave Športne loterije, nekoč predsednik strokovnega sveta RS za šport in direktor Atletske zveze Slovenije, je na vrhu SZS ujel novo zlato dobo smučarskih skokov. Vseeno ima v hiši tudi kar nekaj težav. Z njim smo se po koncu Pokala Vitranc pogovarjali predvsem o smučarskih.

Intervju: Luka Steiner

Velika kristalna globusa, ki ju bodo uslužbenci Mednarodne smučarske zveze pripeljali v Planico, bosta ostala v Sloveniji. Kakšno bo sporočilo tega trenutka?

Večkrat sem že ponovil, da je odgovornost zveze zagotavljanje srednjeročnih in dolgoročnih pogojev za doseganje vrhunskih rezultatov naših športnikov in športnic. Kar se dogaja v smučarskih skokih, je privilegij. Kot predsednik lahko športnikom in štabom izkažem najgloblji poklon. To je svetovni fenomen. Športnikom moramo pustiti, naj uživajo v teh rezultatih. S tem se dviguje športna kultura naroda. Ob sprejemanju privilegija pa se moramo zavedati tudi odgovornosti. Pogledati moramo, kaj smo k tem uspehom prispevali. To moramo nato ponavljati in preslikati na druge panoge. Iz teh uspehov moramo potegniti največ.

Na kakšen način lahko unovčimo te trenutke?

Kapitalizacij je več vrst. Kratkoročna je jasna. Lažje je pridobiti pokrovitelje. A usmerjeni moramo biti tudi v dolgoročno kapitalizacijo. Znova smo pri vprašanju, kaj je pripeljalo do izjemnosti. Katere gradnike je mogoče ohraniti? Katere dobre prakse lahko izkoristimo na drugih ravneh? Čaka nas analiza procesa, na podlagi katere bomo lahko načrtovali ukrepe, ki bodo naša srednjeročna prednost.

Kakšno Planico pričakujete?

Planica, kot vselej, ne bo le skakalni, temveč slovenski športni praznik. Pričakujem dolge polete, predvsem pa pozitivno energijo, druženje … Verjamem, da bo Planica 2026 nepozabna. Bo dokaz tega, da smo športen narod. Obenem pa bo tudi opomnik, da je za dobre rezultate in lepe dogodke treba trdo delati.

Za lep športni praznik pa je, kljub rezultatski in sistemski krizi slovenskega smučanja, poskrbel tudi Pokal Vitranc.

Se strinjam. Pohvalil bi obe smučarski tekmi svetovnega pokala v Sloveniji, torej tako moško kot tudi žensko. V prvi vrsti gre zahvala ASK Kranjska Gora. Znova so unovčili dolgoletne izkušnje in pokazali mojstrstvo. Obe tekmi tudi dokazujeta, da je panoga alpskega smučanja še živa.

Toda …

Moramo se vprašati, kaj so gradniki dobrega tekmovanja. Na eni strani zagotovo tudi dober obisk – kljub rezultatski stagnaciji. Na prvem mestu pa je dobra organizacija. To sta temelja, s katerima se bo treba aktivno ukvarjati.

Želeli smo vas opozoriti na stanje, v katerem se nahaja slovensko alpsko smučanje.

V športu je merska enota olimpijsko obdobje. In ob koncu tega obdobja moramo oceniti, da je bilo slovensko alpsko smučanje v svoji zgodovini že na precej višji ravni. A ta šport ima v Sloveniji domovinsko pravico. Izjemni rezultati so v preteklosti pustili pečat.

Kakšna je odgovornost vodstva SZS? Bi moralo kljub avtonomnosti panog bolj odločno poseči v vodenje?

SZS je sestavljena iz več panog. Smo zelo raznolika organizacija. Avtonomijo, o kateri govorite, je treba upoštevati. Ta avtonomija naj bo v največji meri predvsem strokovna. Ampak na koncu smo, tudi na pravni ravni, ena hiša. To je dejstvo. Vsaka od naših panog, ki se znajde v položaju, ko čuti, da je SZS lahko sogovornik, zasluži našo polno podporo. Treba je strniti vrste in tesno sodelovati. Kot predsednika pa me ob pogovorih s predstavniki panog veseli zavedanje pomena medsebojnega sodelovanja in pomoči. Vsaka panoga se včasih znajde v zahtevnem položaju. Zato je dragoceno, da se poslušamo. Tudi o metodah reševanja težav. Vse panoge pa morajo čutiti podporo zveze.

Čas zagotovo ni zaveznik slovenskega smučanja. Ocenjujete, da so zadnji koraki v panogi zadostni in dovolj odločni?

Panoga za alpsko smučanje se po daljšem obdobju kontinuitete, ki je ob nekaj dobrih stvareh poskrbela za veliko vrzeli, aktivno preoblikuje. Izboljšave so nujne. Izpostavil bi sistemsko delo s piramidami, izgradnjo baze in oblikovanje ekipnega duha. Ne moremo mimo vrzeli na ravni infrastrukture. Ne govorim le o osrednjem poligonu, ki bi ga radi imeli. Vprašati se moramo tudi, kako alpsko smučanje približati lokalnim okoljem. Potrebujemo “igrišča”, kjer se bo generirala kultura alpskega smučanja in kultura športne baze na splošno. Vaše vprašanje pa verjetno meri tudi na vodstvo. Prihajajo novi obrazi. Zdaj bo treba skrbeti za spremembe, jih komunicirati s klubi in sproti ocenjevati.

Verjetno pa ne morete zanikati dejstva, da je položaj alarmanten.

Pot, na katero se podaja slovensko alpsko smučanje, ne bo lahka. Čakajo nas težka vprašanja, zahtevne teme. Rezultati ne bodo vidni čez noč. Treba pa bo spremljati, ali gredo koraki v pravo smer. V mislih imam sklop odločitev, ki bodo strategijo peljale v pravo smer. Tu ni prostora za populizem, temveč osredotočenost na končni cilj.

Zdi se, da so uspehi pri skokih tudi malce preusmerili pozornost od alpske krize.

SZS ima eno veliko srce, ki je sestavljeno iz več panog. Na srečo so že večkrat dokazale, da panoge skrbijo druga za drugo. Da, zdaj izstopajo skoki. Generirajo fenomen, ki je dober za celoten slovenski šport. Vzeti si moramo čas in uživati v teh trenutkih, obenem pa se vprašati, kaj lahko iz tega trenutka poberemo, da se lahko to še kdaj ponovi.